DOGODKI V KLUBU
=====================================================
Mesečno srečanje
4. november 2008
-------------------------------------------------------------
V torek, 4. novembra 2008 smo se zbrale na rednem mesečnem srečanju. Rdeča nit srečanja je bila organizacija seje Zveze klub tajnic in poslovnih sekretarjev Slovenije, katere organizator je letos naš klub. Za boljšo koncentracijo smo si privoščile pico iz bližnje picerije, naša predsednica pa nas je pogostila z odličnimi Daninimi sokovi in vodo.
Nazdravile smo naši Cvetki, ki je diplomirala na Višji strokovni šoli, smer poslovni sekretar. Še posebej smo se veselile skupaj z njo, ker je bila njena diplomska naloga izbrana za najboljšo nalogo. Zelo smo ponosne, da je Cvetka naša članica, da svoje znanje in pozitivno energijo prenaša še na ostale članice.
S prijetnimi občutki, polne pozitivne energije, z nasmejanimi obrazi smo se odpravile domov.
Urška Lenič
Foto Majda Šalehar in Martha Maver
Poslovna odličnost tajnic - Tajnica mora biti kot mama
23. september 2008
-------------------------------------------------------------
Želja po novih znanjih je vzpodbudila razmišljanje, kako pridobiti nove izkušnje iz prakse, zlasti iz podjetij, ki so nam blizu in v katerih tajnice oz. poslovne sekretarke tudi delamo. Razmišljale smo, kako lahko tudi me pripomoremo k poslovni odličnosti podjetja.
S tem namenom smo najprej povprašale naše nadrejene o pogojih, ki vplivajo na uspešno sodelovanje med njimi in nami ter katere vrline in kompetence pri tajnicah najpogosteje pogrešajo. Iz ankete smo ugotovile, da so pogoji za uspešno sodelovanje odgovornost, natančnost, samoiniciativnost, dajanje povratnih informacij, hitra odzivnost, komunikativnost, prijaznost, poznavanje poslovnega procesa.
Kompetence, ki jih najpogosteje pogrešajo, so: znanje tujih jezikov, znanje IT tehnologije, empatija, iznajdljivost ter želja po novih znanjih.
To je bilo tudi vodilo za izobraževanje na temo »Poslovna odličnost tajnic«, ki smo ga izvedle v podjetju Trimo v drugi polovici septembra.
Povabile smo sodelavke iz Trima z različnih področij. Polona Briški, vodja razvoja poslovne odličnosti, nam je predstavila Trimovo pot poslovne odličnosti. Obrazložila je proces, ki ga v podjetju Trimo izvajajo in na podlagi katerega so lani kot edino slovensko podjetje sploh prejeli tudi evropsko nagrado za poslovno odličnost na področju voditeljstva (EFQM).
V organizacijski kulturi so med drugim zapisali: »Trimo je inovativno, radovedno, hitro rastoče podjetje, ki ustvarja trende in razvija kompetence zaposlenih, da so se ti sposobni profesionalno uveljaviti v globalnem okolju ter jih pri tem prepleta s čustvenimi in duhovnimi vrednotami človeka. Ustvarjamo vzdušje sodelovanja in dosegamo ravnovesje interesov.«
Briškijeva je poudarila, da je zelo pomembno, da so zaposleni v podjetju zadovoljni, ker na ta način tudi lažje navdušijo kupce. Zelo pomembne so tudi vrednote zaposlenih. Le-teh ne moreš zamenjati oz. spremeniti. Vrednote posameznika morajo biti sorodne vrednotam podjetja. Skrb za okolju prijazno podjetje. K poslovni odličnosti veliko doprinese tudi ustvarjalna inovativnost. Niti, ki nas povezujejo, pa so učinkovita komunikacija. Pomembna je odličnost vsakega posameznika.
Mag. Jana Lutovac Lah, vodja službe za odnose z javnostmi, nam je posredovala izkušnje za uspešno sodelovanje med piarom, tajnico in direktorjem. Razložila je, da je piar vezni člen med podjetjem in različnimi javnostmi, predvsem je govorila o odnosih z mediji, tajnica pa je vezni člen med piarom in direktorjem. Poudarila je razliko med marketingom in piarom. Na primeru oglaševanja pomeni, da za objavo oglasa v mediju lahko točno definiramo vsebino in velikost, ker ga tudi plačamo. Medtem, ko marketingaši komunicirajo s tržniki medijskega prostora, piar komunicira z novinarji. Piar torej mediju sporoča vsebino (recimo odgovarja na novinarska vprašanja), ki jo lahko novinar objavi ali pa tudi ne. Pri nakazovanju razlik se je spomnila misli nekega pisca: »Oglaševanje veter, piar je sonce.«
Poudarila je, da je pri vključevanju podjetja v novinarske zgodbe pomembna tudi odzivnost podjetja. Na tej točki je sodelovanje s tajnico zelo pomembno. Podjetje, ki se večkrat pojavi v medijih, je bolj prepoznavno in če se pojavnost odvija v pozitivni ali nevtralni zgodbi, je navadno tudi bolj ugledno. To nadalje lahko pomembno vpliva na prodajo njihovih izdelkov. Zato je v nekaterih primerih izredno pomembno dobro sodelovanje s tajnico, ki lahko svetuje piaru pri odzivanju in njegovih aktivnostih. Tako je navedla primer: »Če novinar sprašuje, kje bo direktor preživel novoletne praznike, se bomo v primeru, da je ta takrat na pomembnem sestanku (ali je na pomembnem, pa ve tajnica) drugače odzvali, kot pa, če postavlja strateško kočljivo vprašanje.« Včasih štejejo minute, je povedala. Hkrati pa nam je tudi pojasnila delo novinarja, da bi lažje razumeli, zakaj se včasih tako mudi. »Tudi novinar je človek, ki ima svoje šefe, roke oddaje prispevkov,« je povedala.
Mag. Sonja Klopčič, direktorica razvoja kompetenc, je podala razvoj tajniških kompetenc in razvoj procesa inovativnosti.
Razložila je, da so kompetence sposobnost nekaj narediti. So znanje, izkušnje, talenti, veščine, motivacija, odnosi, vrednote … Vse, kar človeku pomaga, da je pri delu uspešen.
Za uspešno delo tajnice oz. poslovne sekretarke so pomembne naslednje kompetence: organizacijske sposobnosti, prilagodljivost, empatija, komunikacija, usmerjenost h kupcu, zaupanje, iznajdljivost ter vpliv na klimo in kulturo.
Ocenjevanje kompetenc doprinesejo posamezniku, da lahko ugotovi na katerih področjih je dober oz. kje ima še priložnosti za izboljšanje. Dvig kompetenc pa dosežemo z nenehnim izobraževanjem.
Tajnica mora biti kot mama, ki poskrbi za organizacijo oddelka, podjetja. Pravijo, da je tajnica direktor prvih vtisov. To pomeni, da s svojim vedenjem, znanjem in komunikacijo strankam sporoča sliko podjetja.
Prav tako kot kompetence pa je pomembna tudi ustvarjalnost. Razvoj procesa inovativnosti dosežemo najprej z zbiranjem informacij - razmišljamo o problemih, ki se nam pojavljajo pri delu. Le-te si zapisujemo in poskušamo poiskati večje število možnih rešitev. Bodimo drugačni, odpravljajmo miselne ovire in beležimo svoje originalne ideje. Vsak dan trenirajmo.
Zaključila je z mislijo, da inovativnost pomeni, da delamo fizično manj oz. da delamo pametno.
Predavanja so bila zanimiva. Udeleženke smo dobile veliko informacij in novih idej, ki jih bomo lahko prenesle v prakso. Tako smo naredile nov korak k poslovni odličnosti tajnic.
Foto: Majda Šalehar
Zdenka Novak
Zapis s Poti kulturne dediščine v
Občini Žirovnica
20. september 2008
-------------------------------------------------------------
Sobota, 20. septembra 2008, ni bil navaden dan. Po koledarskih dnevih še poletni dan, je bil bolj podoben jesenskemu dnevu. Sonce je junaško obračalo in zlatilo listje dreves v celi paleti prečudovitih barv, veter je kuštral naše lase in nas neprisiljeno združeval v skupino, ki ji je svež Zgornje Gorenjski zrak bistril misli, duha… in ponujal nepopisne užitke preprosto lepe Slovenije.
Skupina petih Dolenjk se je pridružila veselo nasmejanim Gorenjkam, Notranjkam in Severno Primorkam malo po dogovorjeni uri začetka druženja, ker so nas lepote naše domovine tako prevzele, da smo se zapeljale do Jesenic in šele nato nazaj do kraja srečanja. Napitki dobrodošlice ter okusna peciva, ki so jih naredile pridne in vsestransko sposobne roke poslovnih sekretark Gorenjske so nas združili v krog prijateljstva, ki nas je povezoval ves čas druženja. Besedam dobrodošlice predsednice kluba Gorenjske so že sledila navodila živahne, mladostno nasmejane Žive, ki nam je predstavila potek druženja po Poti kulturne dediščine v Občini Žirovnica.
Odpravile smo se peš po glavni cesti, ki vodi skozi Žirovnico. S ceste smo občudovale rojstno hišo Prešernove matere, ki se ponaša z zato področje značilnim vhodnim portalom v hišo iz zelenega kamna (Peračiški tuf). Pokrajina, ki smo se jo namenile ogledati je dežela Prešernovega (največji Slovenski pesnik dr. France) Čopovega (jezikoslovec, literarni zgodovinar in bibliotekar Matija), Finžgarjevega (duhovnik Fran Saleški oziroma France Saleški kot je sam vedno želel, da bi bilo njegovo ime Slovensko), Janševega (čebelarski učitelj Janez) in Jalnovega (pisatelj in dramatik Janez) otroštva, ki se razprostira pod Karavankami in Stolom. Prebivalci se ukvarjajo s poljedelstvom, živinorejo, čebelarstvom, sadjarstvom, kovaštvom, konjerejo. Občudovale smo prelepe nasade mogočnih jablan, katerih veje so krasili raznobarvni plodovi jabolk, tu pa tam je raslo tudi kakšno drevo domače slive ter za Gorenjsko neobičajno maloštevilne brajde grozdja, ki se je sramežljivo skrivale ob pročelju hiš. Po vrtovih so se pasle krave, pa konji, ki so nekatere od nas s svojo skladnostjo in plemenitostjo naravnost prevzeli.
Občino Žirovnica sestavlja deset vasi: Breg, Moste, Selo pri Žirovnici, Žirovnica, Zabreznica, Breznica, Vrba, Doslovče, Smokuč in Rodine. Dejavnost Občine Žirovnica nam je predstavil in nas sprejel Žirovniški župan gospod Leopold Pogačar in direktor Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica, in sicer pred rojstno hišo Matije Čopa v Žirovnici. Vesele smo bile, da je na predstavitev župan povabil tudi poslovno sekretarko Občine Žirovnica. Po nagovoru župana smo okušale Gorenjske posebnosti kot je kruh z zaseko in klobaso, medenjake, raznovrstno drobno pecivo, medeno žganje… Prepričale smo se, da so Gorenjci radodarni in gostoljubni ter prijazno nasmejani. Druga za drugo smo odšle v hišo, kjer je urejena spominska soba Matije Čopa. Ogledale smo si multivizijsko predstavitev Poti kulturne dediščine, se vpisale v spominsko knjigo. Pred hišo smo pozirale za skupinsko spominsko fotografijo prijetni fotografinji Kaji. Pot nas je vodila nazaj na izhodiščno mesto našega začetka druženja, kjer smo se posedle v avtomobile in odpeljale do Vrbe.
Včasih je bila v vasi Vrba prva hiša, hiša Ribičevih, rojstna hiša dr. Franceta Prešerna, ki so jo daljni sorodniki spremenili v muzej. Pri preureditvi hiše v muzej je lastnikom pomagal znani Slovenski arhitekt Jože Plečnik. Verz na vhodu v hišo je napisal pesnik Oton Župančič:
Iz veka v vek
iz roda v rod
krvi gre tek
duh išče pot.
V hiši smo se posedle po klopeh in v tišini spremljale razlago zgradbe hiše, življenja prebivalcev hiše, pesnika dr. Franceta Prešerna, njegovih del… Imela sem občutek, da smo se izredno vživele v pripoved in ves čas razlage podoživljale življenje, ustvarjanje, hrepenenje, prijateljstvo, ljubezen, ki ga je živel dr. France Prešeren. Na koncu smo vse resne poslušale recitacijo Zdravljice, ki je ustvarila še posebej veličastno vzdušje.
Rojstna hiša dr. Franceta Prešerna je razdeljena na dva dela, in sicer na bivalni del na eni strani veže ter gospodarski del na drugi strani veže. V hiši so bili spalni prostori in krušna peč, poleg nje kamra, nad njo štibelc, kjer so spala dekleta, da so ponoči imeli starši nadzor, v veži je bila črna kuhinja, na drugi strani pa shramba za poljske pridelke. V hiši je ohranjena miza na kateri je intarzija ribe, ki simbolizira ime hiše Pr Ribču. Miza ima predal, ki je služil za jedilni pribor (žlice in nože; nekaj pribora je razstavljenega).V hiši sta dva tabernaklja–sefa, ki sta služila eden za shranjevanje žganja, blagoslovljene vode, zelišč, ta je bil ponavadi odprt, drugi je bil namenjen za shranjevanje posestnih listov, listov o zemljiščih, dedovanju, za shranjevanje denarja, le-ta je bil vedno zaklenjen. Danes so v enem sefu shranjene Poezije. V hiši so okrog in okrog klopi, kar je pomenilo, da je hiša veljala za bogato. V hiši je tudi za tisti čas značilno tramovje, ki je služilo za odlaganje oblačil ponoči; edini kavelj na tramu je služil za odlaganje gospodarjevih oblačil. Na stenah hiše so razstavljene slike na steklu (posebnost, ker so slikane od zadaj). V kotu hiše je Bogkov kot. Po hiši so značilne police v steni, ki so služile kot prostor za svečo oziroma razsvetljavo. Vsaka hiša je imela svoj vodnjak, v veži pa polico za škaf z vodo. V kamri je razstavljena postelja in zibel. Postelja je za današnje razmere ozka in kratka. Takratni prebivalci so bili v povprečju manjši za 20 cm in so spali na boku in s pokrčenimi nogami. Dr. France Prešeren je bil srednje rasti in je meril v višino 1,65 cm. Žal se za svojega življenja ni pustil slikat zato ni nobene njegove slike. Govoril je, da se bo slikal, če se bo oženil. Njegove slike so narejene po njegovi podobi in po spominu nanj. Med drugimi ga je upodobil tudi slikar Božidar Jakac. Dr. France Prešeren je živel pri stricu Jožefu, župniku na Dolenjskem v kraju Kopanj pri Veliki Račni, kjer se je naučil nemško. Obiskoval je normalko v Ribnici, kjer je kot odličnjak zapisan v zlati knjigi. V Ljubljani je obiskoval gimnazijo in nato Filozofijo, študij prava pa na Dunaju. Pri 28-letih je diplomiral v Celovcu in postal dr. prava. Pisal je v nemškem in slovenskem jeziku. V Kranju je odprl svojo odvetniško pisarno in bil prvi Kranjski odvetnik. Žal je zaradi bolezni delal in živel v Kranju le 2 leti. V življenju so se mu rodili trije otroci z Ano Jelovšek, s katero pa se ni nikoli poročil. Za njo je dostojno poskrbela hči Ernestina. Od leta 1994 je Zdravljica, dr. Franceta Prešerna, uradna himna Slovenije. Najpomembnejša dela dr. Franceta Prešerna: Dekelcam, Ljubezenski soneti, Nova pisarija, Hčere svet, Sonetni venec, Krst pri Savici, Zdravljica, Poezije.
S posebno hvaležnostjo in ponosom smo se za spomin fotografirale pred doprsnim bakrenim kipom (odlitek prve kiparske upodobitve) dr. Franceta Prešerna, ki stoji pred pesnikovo rojstno hišo in je bil postavljen ob 200-letnici Prešernovega rojstva. Najstarejši kip dr. Franceta Prešerna stoji na Bledu.
Po pešpoti smo se sprehodile še do cerkvice sv. Makra, ki jo Prešeren opeva v svojih delih in občudovale lepo vzdrževano cerkev, pokrito z lesenimi skodlami, z značilnim jabolkom na vrhu zvonika, v katerem so naši predniki skrivali pomembne dokumente, listine posebne vrednosti. Pred cerkvijo je kip škofa Antona Vovka, ki je bil v Novem mestu (na železniški postaji v Bršljinu) polit z bencinom in zažgan. Na travniku pred cerkvijo je nastalo še nekaj nepozabnih skupinskih in posamičnih fotografij naše vodičke Žive ter kolegic, ki so vešče fotografiranja.
Z avtomobili smo se prepeljale s prelepe Vrbe v Doslovče, kjer smo pot s parkirišča do rojstne hiše Frana (Franceta) Saleškega Finžgarja prehodile peš. Tudi sicer do hiše vodi samo pešpot kar me je posebej prevzelo in domačijo naredilo toplo, prijazno, domačo. V hiši je razstava o življenju in delu Frana Saleškega Finžgarja, enološka zbirka in muzej na prostem.
Pri hiši se je reklo pr Dolencu. K hiši se je oče priženil. Bil je krojač. V domači hiši niso nikoli grdo govorili ali preklinjali za kar je poskrbel oče kot hišni gospodar, ki so ga vsi spoštovali in iskreno cenili ne samo kot gospodarja. Večkrat je Fran govoril, da so očeta cenili kot gospodarja vladarja. Fran Saleški je v toplem domačem okolju preživljal otroštvo do 9 leta, ko je odšel od doma. 3. in 4. razred je obiskoval v Radovljici, kjer je živel v najetem stanovanju. To obdobje opisuje v Povesti Študent naj bo, v kateri opisuje hudo domotožje po domačih in slabo znanje nemščine, ko je nadaljeval študij v Ljubljani. V gimnazijo je hodil namesto osem devet let. V takratni gimnaziji je bil učni jezik nemški jezik. Ker je opravil gimnazijo mu ni bilo potrebno služiti vojske. Gimnazijo je zaključil z odličnim uspehom in se odločil za duhovniški poklic, čeprav je vedel, da ima pri odločitvi za poklic proste roke. Razmišljal je o poklicu zdravnik, zgodovinar in se po tehtnem razmisleku odločil, da bo v času v katerem je živel lahko za ljudi naredil največ kot duhovnik. Franc (France) Saleški Finžgar je bil vsestransko nadarjen. V času svojega življenja je veliko gradil, pripravljal načrte, pomagal ljudem, jim v zimskem času predaval. Srečeval se je z novimi ljudmi, študiral, spremljal strokovno literaturo in prenašal svoje znanje preprostim ljudem. Razlagal je celo fiziko. Sam o sebi piše, da vsako zimo ni zmogel več kot 50 predavanj poleg ostalega dela kot duhovnik. Umrl je v starosti 92 let. Cenili so ga vsi njegovi stanovski kolegi. Znal je izredno zanimivo in doživeto pripovedovat o svojem življenju, predvsem pa o življenju svojega očeta. V njegovi rojstni hiši smo občudovale njegov posneti glas, njegovo pripoved o življenju, delu, očetu. Napisal je sam svoj življenjepis. Njegova rojstna hiša, kajža, je stala v revnem delu vasi. Ponuja čudovit razgled čez strehe hiš Doslovč do cerkve sv. Marka. Iz hiše se skozi okno vidi naravnost na Triglav. Kot pesnik in dramatik se ni hotel kosati s Prešernom in Gregorčičem. Njegova najpomembnejša dela so: Pod svobodnim soncem, Dekla Ančka, Veriga, Gospod Hudournik, Makalonca.
Kulturno bogate smo se odpeljale nazaj v Žirovnico kjer so nas v prijetni gostilni pogostili. Ponovno nas je pričakal in nas nagovoril ter se zahvalil za obisk župan Žirovnice in glasbenik Mare, ki je z zvoki glasbe predramil našo razigranost in poskrbel, da smo se sprostile in uživale v plesnih ritmih še dolgo v prelep popoldan.
Po izmenjavi simboličnih daril smo se zahvalile za povabilo in odlično druženje članicam kluba tajnic Gorenjske in se polne lepih vtisov odpeljale proti domu z enotno mislijo: Skoraj raj si, ti Gorenjska, sive gore in zelene reke, življenje skriva svoj zaklad, stara si kot sonce, mlajše kot pomlad. Siva pot, vodi me, kamor hoče srce… (A. Mežek).
Cvetka Peterlin
Foto: Biserka Lončar
Gostovanje tajnic na ogledu mesta situl
13. september 2008
-------------------------------------------------------------
V soboto, 13. septembra 2008, sva se dve članice na povabilo kluba KTPSDBK udeležile srečanja v Novem mestu. Povabilu so se odzvale tudi predstavnice ostalih klubov in dosedanje tajnice leta : Vesna Koren, Tatjana Regent, Tanja Sever, Miryema Žagar, Suzi Zevnik in letošnja tajnica leta Betka Štefanič iz gostujočega kluba.
V dopoldanskih urah smo se zbrale pred centrom Tuš, se sprehodile preko mostu na Loko, kjer so nas pričakale kolegice z lokalno vodičko. Pod njenim vodstvom smo si ogledali staro mestno jedro. Prikazane so nam kulturne znamenitosti in pomembne osebnosti, ki so zapisane v zgodovini samega mesta. Sledil je Rotovž, kjer nas je sprejel župan gospod Alojz Muhič. Spregovoril je o izredni vrednosti našega poklica, predstavil mesto in projekte, nato pa smo si ogledali film o zgodovinskih in kulturnih znamenitostih Novega mesta. Čestital je Betki Štefanič za letošnji dosežek – tajnica leta. Pot smo nadaljevali do Hostla Situla, kjer nas je gostoljubno sprejel direktor gospod Grobler, ki nam je pokazal notranjost prostorov, značilnih po dodatkih iz situl in pogostil s kosilom.
Sledil je ogled Dolenjskega muzeja, kje so nam razkazali razstavo, postavljeno v čast predsedovanju EU. Ogledali smo si originale situl, različne izkopanine iz življenja človeka v preteklosti.
Spustili smo se po stopnicah do reke Krke na Rudolfov splav, obložen z dobrotami izpod pridnih rok naših kolegic. Ob spremstvu splavarjev, dobri volji, harmoniki, Primičevi Juliji, perici Pepci in krstu splavarke smo zaključili še en čudovit dan poln vtisov.
Terezija Gregorčič
Na Triglav
4. in 5. september 2008
-------------------------------------------------------------
Obljuba dela dolg in ker smo lani osvojile Stol in so cilji vse višji, nam je Tatjana za letos obljubila vzpon na Triglav. Tajnice Osvajajo Vrh Slovenije Triglav. Gorenjske tajnice so organizirale »misijo« in še na posebno spremstvo policije niso pozabile ... Bile smo pod strogo kontrolo, varovane spredaj in zadaj, v dolini in na vrhu. Nič nas ni strah, ker so policisti z nami, smo si pele in se s strumnim korakom odpravile na pravo planinsko turo.
Za nami je bila prva etapa:
Od Pokljuke smo prišli do Jezercev pod Studorskim prevalom.
V Vodnikovi koči nas je pogrel planinski čaj in v prijetnem zavetju koče, nas je Biserka pocrkljala z domačo šunko.
Polne moči in vetru naproti smo »maširale« po prelepem triglavskem pogorju … tudi Triglav se je za kratek čas pokazal iz meglene zavese in nas prijazno vabil …
Ne more biti daleč ... še vzpon in za prvim ovinkom … piše
No, saj je že čisto blizu, spet en vzpon, par klinov …
Uau ... Kredarica v vsej svoji lepoti … prizor za prvo dejanje je bil čudovit.
Za trenutek nas je pozdravilo tudi sonce…
Malo počitka, goveja juhica in volja, da gremo naprej…
Pripravljene smo bile na drugo dejanje ... Zastor se še ni odprl …
Veter je pihal več kot 70 km/uro, odpihnil meglice in triglavske stene so nas vabile v svoje strmine …
Pogumno in previdno smo se vzpenjali proti malemu Triglavu in na grebenu občudovali kako globoko je Kredarica, kje je Staničeva koča, Planika in kako globoko je dolina Vrata.
Tajnice Osvojijo Vrh Slovenije TRIGLAV!
Veselje je bilo neizmerno, čestitke Darji za prvi vzpon, Mojci za drugi, Biserki tudi za drugi v enem tednu … meni za dvanajsti …
Naši varuhi, modri angeli na vrhu …
Od višine se zvrti … Kako majhna je koča na Kredarici!
Vreme je zdržalo! Srečne, zadovoljne s svežim vetrom v laseh smo prisopihale do Kredarice.
Ponosne na sebe, na kolegice, na Triglav – Goro miru, smo si čestitale in dejale … kjer je volja, tam je pot … »in sreča je, da je pred mano pot in slast je v tem, da grem«.
Energije je bilo še dovolj … dobrot, ki so jih fantje znosili v nahrbtnikih, pa tudi ni bilo smiselno nositi v dolino, zato se je pričelo še tretje dejanje … veselica. Imeli smo mladega harmonikarja, dobrotam z Gorenjske, Dolenjske, Štajerske in Primorske pa se ni bilo moč upreti. Tatjana in Mojca sta pripravljale »meni po gorenjsko«.
Po kulturnem programu je Slavc pozno v noč rezal pršut, da smo telesu povrnili izgubljeno sol, mi pa smo poskrbeli, da smo nadomestili izgubljeno tekočino in minerale ...
Da smo tako modro izgledale kot naši »modri prijatelji«, so poskrbele prijazne planinske kolegice iz Kluba tajnic Gorenjske.
Toliko lepih trenutkov za en dan, večer je prinesel noč z nevihto, ki so je nekateri poslušali, nekatere pa je uspavala …
Dobro jutro, jutro naslednjega dne … Triglav je zagrnil zaveso in s spoštovanjem smo se poslovili.
V dolini nas je ogrelo sonce ….
Na Pokljuki pri »Jurčku« ni šlo brez preiskave in strokovne analize. Policiji smo morale predati zadnjo štruco kruha, ki smo jo prešvercale s Kredarice, našli so špeh, šunko … čebulo, sol, pa tudi tekoče zadeve. Za vse smo našli storilca, saj smo najdene predmete strokovno proučili, predelali in analizirali ter dokazni material na koncu družno uničili.
Ko je najlepše, se je treba raziti, je dejala Biserka. Res je, z najlepšimi občutki smo se poslovile, objele in si zaželele, da bi bilo večkrat tako.
Še enkrat hvala Jožetu in Slavcu ter ekipi policistov,
ki je skrbela za nas!
Vse čestitke pa Klubu tajnic Gorenjske, predsednici Tatjani, Mojci in ostalim članicam, da so se tako potrudile za nas.
Trebnje – Triglav – Trebnje, 4. in 5. septembra
Majda Šalehar
Težka pot je do Nebes ...
21. junij 2008
-------------------------------------------------------------
Srečanja z ljudmi so tisto,
zaradi česar je življenje vredno življenja.
(Guy de Maupassant)
Težka pot je do nebes … ampak, če nisi tudi točen, prideš toliko kasneje.
V soboto, 21. junija 2008, smo članice našega kluba povabile v našo sredino pisano druščino članic klubov Dolenjske, Gorenjske, Ljubljane, Krasa in Primorske. Bilo nas je 33. Ob 9. uri smo na avtobusni postaji v Trebnjem s Cvetkovo slastno, še toplo pogačo, sprejele članice drugih klubov in se podale našim skupnim trenutkom.
Najprej smo si ogledale Galerijo likovnih samorastnikov Trebnje, v kateri so razstavljena likovna dela naivnih (samoukih) umetnikov. Poleg trenutne razstave francozinje, Francine Genot, smo si ogledale tudi preko 300 likovnih del, katerih avtorji so s celega sveta (Evrope, Afrike, Azije, Avstralije in Amerike). Da ne pozabim omeniti slovenske predstavnike, kot so Viktor Mygar, Jože in Konrad Peternelj, Jože Horvat – Jaki, Irena Polanec in drugi. Galerijo nam je predstavil domačin, gospod Stane Novak, umetnik, ki že vrsto let tudi sodeluje na mednarodnih taborih, ki jih od leta 1968 organizira Center za izobraževanje in kulturo Trebnje. Pot smo nadaljevale do Vesele Gore nad Šentrupertom, kjer nam je župan Občine Šentrupert, gospod Rupert Gole predstavil cerkev sv. Frančiška Ksaverija.
Povedal nam je, da je rižnica iz leta 1744, posebnost pa so orgle iz leta 1751, ki jih je naredil Marko Göbl iz Ljubljane.
Šentrupert krasi cerkev sv. Ruperta, ki stoji na ploščadi, okrog nje so razvrščene ugledne hiše z znamenji nekdaj premožnih lastnikov in je bila naša naslednja postaja. Tudi v njej smo se dobro počutile in si nabrale nekaj trenutkov notranjega miru, ki je bil kasneje potreben, da smo prišle do Nebes.
Cerkev sv. Ruperta sodi v vrh gotske stavbne zgodovine druge polovice 15. stoletja, kar se da ugotoviti še na obstoječi vzhodni steni ladje na podstrehi. V prvi cerkvi, ki jo je gotovo zidala kneginja Ema, je leta 1163 sam oglejski patriarh Ulrik II. Trebanjski, po rodu Korošec, sklical kapitelsko posvetovanje, ki se ga je udeležilo veliko število najuglednejših predstavnikov cerkve v mejni grofiji. Po tem so strokovnjaki sklepali, da že prva stavba ni mogla biti skromna, saj je bila sedež takrat ene največjih župnij na Slovenskem.
Pri Izletniški kmetiji Možina, kjer imajo tudi ribogojnico, smo si nabrale energijo z dobrim kosilom. Tajnice pa ne bi bile tajnice, če si ne bi izmenjale nekaj lepih zahvalnih besed in si izmenjale darila. Od klubov v gosteh smo prejele, poleg toplih in prijetnih besed, tudi priročna darila, za kar se jim še enkrat lepo zahvaljujemo.
Kar naenkrat je bila pred nami težka pot do Nebes. Sledile so priprave. Kratke hlače, krema za sončenje in voda. Na rame smo si oprtale nahrbtnike in se podale na pot, ki nas je vodila po travnikih in mehkih gozdnih poteh. Po 45 minutah smo prispele na cilj. To so bila naša Nebesa. Prečudovit pogled na šentrupertsko dolino. Pa je zadišalo. Vonj po hrani nas je pripeljal do Jernejine zidanice, kjer so njeni domači za nas pripravili pravcato pojedino. Ni manjkalo zelenjave, mesa, slaščic in pijače.
Tiste, najbolj pogumne, so zaplavale v bazenu, najpametnejša pa je zmagala v kvizu »Lepo je biti zmagovalec«, ki ga je, zaradi opravičene odsotnosti Jonasa, uspešno vodila Vilma. Kviz je bil poučne narave, saj je vseboval vprašanja iz krajev, ki smo jih predhodno obiskale. Čas nam je hitro minil in na poti do doma nas je ustavila še srednjeveška cvičkarija, tradicionalna prireditev v Šentrupertu.
Pa naj še kdo reče, da pot do Nebes ni težka!
Nataša Zupančič
Zlata Praga in najlepši gradovi Češke Republike
12. - 15. junij 2008
-------------------------------------------------------------
12. junija 2008 smo se vznemirjeni od srečanja s kolegicami in neučakani v pričakovanju odkrivanja Čeških lepot, ob 22. uri podali na pot iz Ljubljane. Več kot odlično sta organizacijo in vodenje izleta izpeljala gospa Marta Pikalo in gospod Lojze Pikalo. Po formalnem urejanju prtljage, hrane (kolačkov, peciva, potice, sendvičev, sadja, pudingov, čokoladnih rezin) in pijače (vode, vode z okusi, sokov) smo se posedli v udoben mercedesov avtobus, Slovenjgraškega podjetja Plamen, ki ga je vozil prijazni voznik Gojko.
Prijetna izbrana glasba na avtobusu je ves čas našega potovanja ustvarjala harmonijo prijetnega počutja prav vseh udeležencev izleta. Nasmehe na naša lica in držo telesa za poziranje je od vseh udeležencev nehote privabljal gospod Jani Pavlin, ki je strokovno upravljal s svojim fotoaparatom. Poskrbel je, da bodo vse lepote, ki smo jih videli še dolgo spominjale vse udeležence na izlet, ter ostale klubske kolegice na spletnem naslovu zveze klubov tajnic Slovenije na lepote bogate zgodovine Prage, Karlšteina, Hluboke, Čeških Budejevic, Češkega Krumlova …
Po razlagah je dobila Praga ime po reki Vltavi (Vitava) in njenih znamenitih pragovih; druga razlaga pravi, da po besedi požega, pražiti (požigati, kuriti), ker so nekoč požigali pragozd in ga krčili, da so si prebivalci lahko postavili kolibe. Po legendi naj bi bila ustanoviteljica mesta Praga princesa Libuše, ki je imela videnje, da bo nad Veltavo nastalo mesto, ki mu ne bo enako nobeno mesto na svetu. Poročila se je s kmetom (oračem) Přemysli-jem (kar pomeni premišljen, preudaren). Prago sestavlja pet samostojnih četrti (pet mest), in sicer Mala strana, Hračani, Podhračani, Staro mesto, Novo mesto. Ima 3 milione prebivalcev. Zavetnica Češke Republike je sv. Ljudmila.
Občudovali smo veličastno Orlojevo uro, ki meri čas, kaže letne čase, nebesna znamenja. Avtorja ure so z razžarjenim mečem oslepili samo zato, da ne bi nikjer drugje na svetu naredil take ure.
Mogočna mestna hiša je bila s častno stražo in njeno menjavo še mogočnejša. Ponosno smo jo opazovali še posebej zato, ker je poznana po znamenitem Slovencu arhitektu Jožetu Plečniku. Občudovali smo zgradbo in uniformirano častno stražo, ravno ob njeni menjavi. Na glavnem trgu (Starý královský palác) nas je presenetil nastop pevskega zbora Shantychor haselünne. Zanosni moški glasovi so radostno doneli pomešani z bobni in harmoniko, kljub grozeče črnim oblakom na nebu. Dežne kaplje enostavno niso mogle zmočiti množice turistov, pevcev, občudovalcev lepot zlate Prage ta dan. Po ogledu gradu (Pražského hradu) smo se spustili po Zlati ulici (Zlata ulička) majhnih toplo prijaznih hišk z dušo. Rahlo sklonjeni smo za hip pokukali v vsako od njih, se navzeli nostalgije, in polni nepozabnih vtisov odhiteli dalje s prijetno toplino v srcu. Verjamem, da je na vse udeležence naredila veličasten vtis tudi katedrala sv. Vida (katedrála sv. Vita).
Ogledali smo si Loretánsko kapelo, nenavadno in hkrati najlepšo; cerkev in dvorišče sta gledališče kulta, čudežev in skrivnosti.
Po prehodu Staromestnega mostnega stolpa smo prišli na Karlov most, kjer smo občudovali kamnite svetnike, ki krasijo most in uživali v veličastnem razgledu po reki Vltavi. Most je bil zgrajen po naročilu Karla IV. V 14. stoletju, in je bil stoletja edini most v Pragi. Sestavlja ga 16 masivnih obokov iz peščenjaka, ki nosi več kot 500 m mostu od Starega mesta pa do Male strane.
Ves dan smo bili vpeti v vrvež bogatega turističnega mesta čigar ulice mrežijo tramvaji in turisti; centra mesta brez osebnih avtomobilov in turističnih avtobusov.
Zvečer smo se posedli za mize, spočili utrujene noge, v prijetni restavraciji in penzionu U medvidku. Uživali smo v tradicionalni hrani, ki je sestavljena iz prest, kruhovih rezin in zdrobovih rezin (knedlov), zelenega in rdečega sladkega zelja, svinske pečenke, šinjka ter dobrega temnega in svetlega piva. Večerja nam je teknila tudi zaradi prijetne glasbene popestritve dveh glasbenic.
Dan smo zaključili z namestitvijo v hotelu in prijetnim spanjem.
Drugi dan smo se po zajtrku odpeljali do gradu Karštajn (Karlštejn), Hluboka in mesta Češke Budejovice.
Mesto Češke Budejovice je mesto piva, soli in je Češkemu kralju zagotavljalo vojaško moč. Prebivalci mesta so plačevali manj davkov kot prebivalci drugih krajev. V času kralja je veljal rek, da mestni zrak osvobaja; prebivalci kraljevskega mesta so bili meščani. Mesto leži na sotočju rek Vltave in Malše; tako rekoč na otoku, ki hkrati predstavlja obrambni dejavnik zgradbam mesta (voda kot obrambni zid). Mesto se ponaša z največjim trgom na Češkem. Mesto so prizadele naravne katastrofe kot so nalezljive bolezni, kuge, vojne; mesto je do tal pogorelo. Sedanje mesto kaže baročno in renesančno podobo in je pretežno krščansko mesto.
Mesto krasi arkadni hodnik, ki je meščanom omogočal pešpot po suhem. Znan je mestni stolp – črni stolp višine 76 m, ki služi kot cerkveni zvonik in je del obrambnega sistema mesta ter hkrati protipožarni stolp. Mesto, ki se ponaša s takim stolpom predstavlja mesto moči. V 19. stoletju je šla skozi mesto prva železnica v Evropi, ki je bila na konjski pogon in je vodila iz Linza. Mesto se ponaša s cerkvijo sv. Miklavža (iz leta 1652) z baročno zasnovo in samostanom, ki je spremenjen v galerijo oziroma muzej. Mestne hiše imajo tako imenovane firbec kukle (okna, ki so prebivalcem hiše omogočala pogled in spremljanje dogajanje na celi ulici). Mesto je vodil priljubljeni župan Andrej Puklica (leta 1467), ki je bil skrivnostno umorjen. Umora so obtožili deset mladih fantov, vendar jim v postopku sojenja niso mogli ničesar dokazat. Kljub temu so vseh 10 fantom umorili z obglavljanjem.
V spomin na umorjene mlade fante so položili v tlak na mestnem trgu kamen s križem – imenovan kamen solza. Legenda pravi, da nihče od meščanov mesta po 9. uri zvečer ne stopi na kamen solza. Z dejanjem izražajo spoštovanje do umorjenih mladeničev.
Po ogledih se nam je prilegla namestitev v hotelu in nato večerja v gostilni